Za začetek se vprašajmo, kaj sploh je propaganda? Za ta namen lahko splošni pomen besede damo na stran in se osredotočimo na politično definicijo, kot sta jo podala Jowett in O’Donnell, da je (politična) propaganda: »…nameren sistematičen poizkus oblikovanja percepcij, manipuliranja spoznanj in usmerjanja vedenja, da se doseže odziv, ki spodbuja želeni namen propagandista.« (Jowett in O’Donnell v Lenarčič, 2016: 875). Beseda »propaganda« se v vsakdanjem življenju uporablja v različne namene, po drugi svetovni vojni pa je zaradi očitne zlorabe v imenu političnih interesih dobila slabšalno konotacijo.
Fašizem je bil totalitarni politični sistem, ki se je razvil v Italiji, beseda izhaja iz italijanske besede fascismo, ki je izpeljanka latinske osnove fascis, kar pa pomeni »zavitek, zveza«. (https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar). V novejšem času je postal »… splošen in skupen izraz za ideologijo, doktrine, politična gibanja in politične prakse, pa tudi za politične sisteme in države, v kateri se kažejo izrazito protidemokratične, totalitarne in avtoritarne težnje.« (Wikipedia po Južinič, 1981:265). K temu spada še »uporaba nasilja in sodobnih tehnik propagande in cenzure za zatiranje politične opozicije.« (https://sl.wikipedia.org/wiki/Fa%C5%A1izem).
Kateri pogoji torej morajo biti izpolnjeni, da je fašistično gibanje uspešno? Važnejših je 11 in jih delimo na dve vrsti. Prvi se nanašajo na propagando samo, na dejanja agitatorjev ter taktične poteze, ki jih izvaja politično telo, druga skupina pogojev pa se tiče lastnosti posameznika oziroma množic ter z njima povezane psihološke dinamike.
Pogoji uspešnosti propagandnih postopkov
K uspešni propagandi spadajo slednje značilnosti:
- govori agitatorjev so v večini naslovljeni ad hominem
- propaganda se skorajda ne meni za konkretne in oprijemljive politične in/ali socialne probleme
- repeticija in idejno siromaštvo
- odsotnost pozitivnega programa
- močno poudarjana ceremonial in struktura, torej hierarhičnost in ceremonialno upoštevanje le-te
- togo razlikovanje med lastno skupino in tujimi, posledično jačanje predsodkov
- kult vodje, personalizacija
Prvi dve alineji sta tesneje povezani, saj: »Očitno je, da temeljijo prej na psihološki kalkulaciji kot na nameri, da bi privržence pridobili tako, da bi racionalno razložili cilje. /…/ Splošni namen teh agitatorjev je, da metodično podpihujejo tisto, čemur že od slovite knjige Gustava Le Bona pravimo »psihologija množic«.« (Adorno v Nastran Ule, 1999: 31-32). Kot Adorno navaja že v začetku članka, so rezultati izsledkov analiz fašističnih govorov v ZDA pokazali, da so večinoma naslovljeni na človeka, ne na problematiko, ter se praktično ne menijo za gospodarske, socialne in ekološke razmere.
Tretja značilnost političnega pristopa je pravzaprav nekaj najbolj preprostega, kar lahko človek naredi – ponavljanje in idejno siromaštvo. Ne zahteva izvirnosti, niti animiranja, ne tenkočutnosti ali posluha za množico – treba je ponavljati, ponavljati, ponavljati. Ponavljati slogane, ponavljati nesmisle, ki hranijo tiste poteze množice, ki koristijo vodji (ena takih je naraščanje predsodkov), in če so preprosti, toliko bolje. Še bolje, če so absolutni in intelektualno nezahtevni. Idejno siromaštvo dodatno pripomore k uspehu sloganov. V tem tiči pomislek, zakaj je to ljudjem dovolj? Zakaj je poneumljen pristop tako učinkovit? Delni odgovor se skriva v novi vrsti duševnega obolenja, kot ga poimenuje Freud.
»Po Freudu je problem množične psihologije tesno povezan z novo vrsto duševnega obolenja, tako značilnega za novo dobo, ki zaradi družbenoekonomskih razlogov doživlja zaton individua in posledico tega zatona – njegovo duševno šibkost. Čeprav se Freud ni ukvarjal z družbenimi spremembami, je v monadoloških mejah individua razbral sledove njegove globoke krize in njegove pripravljenosti, da se nekritično vda mogočnim vnanjim kolektivnim močem.« (Adorno v Nastran Ule, 1999: 34).
O odsotnosti pozitivnega progama priča fenomen, ki pogojuje tudi kult osebnosti. Kot pravi Adorno: »Še danes potrebujejo množični individui utvaro, da jih vodja ljubi vse enako in pravično, vodji pa ni potrebno kogar koli ljubiti, lahko je gospodovalne narave, absolutno narcisitičen, biti pa mora samozavesten in samostojen.« (prav tam, 43). Vodja oziroma agitator takšen je in njegova osebnost ni motivirana s skrbjo, sočutjem, odgovornostjo, saj se narcisitična osebnost, oziroma pravilneje, človek z narcisistično osebnostno motnjo za te vsebine ne meni. »To pojasnjuje eno izmed najočitnejših potez v govorih agitatorjev, namreč odsotnost vsakršnega pozitivnega programa in sploh vsega, kar bi lahko »dali«, pa tudi paradoksno prevladovanje prepovedi in groženj: vodjo je mogoče ljubiti le, če sam ne ljubi.« (prav tam, 44).
Naslednja značilnost političnega telesa je močna rigidna struktura, pri kateri se od zgoraj navzdol vzdržuje močna kontrola ali »odgovornost navzgor, avtoriteta navzdol,« kot je Hitler poenostavil. (prav tam, 46). Ni prehajanj med rangi, višji rang pomeni več moči; ni prenosa dolžnosti in pravic; nepogrešljiv pa je tudi ceremonial, ki se kaže skozi geste in formule pozdravov, nagovorov, skozi formacije ljudi v skupini na podlagi čina oziroma političnega mesta ter ceremonije ob podelitvah odlikovanj ter napredovanj. Odstopanj ni. Težnja po podrejanju in ne le nesposobnost, temveč popolna odsotnost vzgiba po delitvi moči, sta namreč dve poglavitnih potez narcističnega karakterja. Ko je taka osebnost na poziciji moči, drugačen režim pravzaprav ni mogoč. Če se del sistema upira, ne sodeluje ali njegova dejanja vodijo vrednote, drugačne od vladajočega političnega telesa, je ta del sistema kmalu diskreditiran in /ali prestrukturiran.
Če združimo nujo po avtoriteti, »teptanje« navzdol, bolestno samoljubje in eksplicitno zavračanje drugačnosti ter vsega, kar je izven dometa kontrole, se naslednja poteza razcveti sama. Če so »njegovi«, torej agitatorjevi, deležni naštetega, so »tuji« ali »drugačni« deležni še posebne darežljive togosti in zavračanja, celo represije. Druge skupine, ki ne pripadajo, ne podpirajo, ali še huje – nasprotujejo politični ideji, so predmet sovraštva in v vodji vzbujajo gon po eliminiranju. »Če nisi z nami, si proti nam,« je klasičen prikaz ostrega dualizma, ki ne pozna sivih odtenkov, temveč ga vodi afekt črno-belih predsodkov in skrajne stereotipije.
Tako pridemo do kulta vodje, ki na koncu zvede vse predhodne značilnosti na skupni imenovalec osebnosti. Fraza »samozavest privlači« je razprodana po vseh nišah kulture in gospodarstva, srečamo jo pri oglaševanju, upoštevajo jo iskalci službe na razgovorih, osvajalci na zmenkih. A ne moremo dovolj jasno poudariti, kako krvavo velika je razlika med zdravo samozavestjo, ki res nakazuje na zavest o sebi in iz te kapacitete stopa v stik z drugim, ter samovšečnim »egotripom«, ki namesto zavesti o sebi doživlja avtozaljubljenost in vidi drugega kot podaljšek prostora, ki je na voljo njemu samemu. Narcistična osebnost je samozavestna, posledično karizmatična in z drugimi nima odnosa, temveč jih uporabi. Za vzpostavitev kulta vodje je narcistična osebnost nujen pogoj.
Propaganda se sporazumeva ad hominem. Vedno je personalizirana, že samo ime agitatorja postane skoraj hipnotični ključ, ki izzove afekt. Da pa ostane vedno dovolj goriva tako za narcistično identifikacijo kot za personaliziran stik, je pripraven prijem za to »topos velikega malega moža.« (Adorno, 2013:45). Kaže se tak, da se v njem lahko najde kmet, prodajalka, mesar, učitelj, negovalka, in to je nujno, da je množica pristašev številčna. Hkrati pa se prikazuje kot nadčlovek, ki v vseh članih množice zbuja že umrlo upanje po lastni veličini, izpolnjenosti, po smislu, po približevanju idealnemu jazu (o tem več kasneje). Morda smo »ad hominem« desetletja dojemali preozko in preveč dobesedno, saj časi dokazujejo, da lahko vlogo hipnotičnega ključa prevzame tudi nekaj nečloveškega, fenomen, podoba, ki jo napolnimo z nadnaravno močjo ravno zaradi propagande: dober primer je pojem »korona« ali »covid« – kihneš in množici se tresejo hlače zaradi odzvanjanja teh dveh besed.
Sledi psihološka dinamika, ki iz posameznikov naredi množico – pa tudi tukaj bi raje rekla, da naredi ENEGA iz mnogih. Zakaj enega? Ker na točki, do katere želi agitator privesti množico, ta več ne deluje kot skupek ljudi, temveč kot eno telo iz mnogih delov.
Značilnosti množice in odnosa z vodjo, ki omogočijo fašistično propagando
»Večjo množico ljudi je vedno mogoče zvezati v medsebojni ljubezni, če le preostanejo drugi, ob katerih se agresivnost lahko izrazi.« (Freud, 2001:62).
Značilno za množico, to množinsko telo je, da deluje preko nekaterih pomembnih intrapsihičnih in interpsihičnih dinamik. Te so:
- dovzetnost za sugestijo
- vzpostavitev libidinalne vezi med člani množice ter med člani in vodjo
- množica postane prostor, v katerem se lahko izrazijo neinhibirani afekti brez sankcij
- identifikacija skozi idealizacijo, narcizem
- enakost med istimi ali »enolončnica«, bratska prahorda oziroma represivni egalitarizem
Kaj je vzrok za duševno spremembo posameznika v množici?
Freud se strinja z McDougallom in razlaga, da gre za okužbo preko opazovanja, saj nas sugestija v množici sili v to, da zapademo v afekt, kateremu smo se v drugačnih okoliščinah (torej izven množice) sposobni upreti in odreagirati ravno nasprotno; morda k temu pripomorejo tudi zrcalni nevroni, ki med drugim omogočajo občutenje tega, kar doživlja sočlovek.
Značilnost teh nevronov je, da se aktivirajo, ko poskusna oseba izvede določeno ciljano motorično akcijo ali ko le opazuje, da jo izvede nekdo drug. (Di Pellegrino, Gallese, Fadiga, Fogassi in Rizzolatti, 1992 in 1996). V kasnejših raziskavah so odkrili prisotnost homolognega zrcalnega nevronskega sistema v frontalnem korteksu človeka (inferior frontal cortex IFC), ki je na podoben način angažiran v akciji prepoznavanja in razumevanja tujih namer. (Azziz-Zedeh in Ivry, 2009; Cattaneo in Rizzolatti, 2009). Pokazalo se je, da aktivacija zrcalnih nevronov v IFC ne obstaja samo v povezavi z motoričnimi aktivnostmi, pač pa prav tako v emocionalnem prepoznavanju ali evalvaciji (Carr, Iacoboni, Dubeau, Mazziotta in Lenzi, 2003; Seitz et al, 2007) kot tudi v emocionalni empatiji (Jabbi, Swart in Keysers, 2007).« (Milošević, 2018: 124).
Zrcalni nevroni so uporaben prikaz dogajanja pri različnih modalitetah psihoterapije, še posebej pri psihodrami. »Spet smo prisiljeni reči, da je sugestivni vpliv množice tisti, ki nas sili ubogati svoje posnemovalno nagnjenje, ki v nas inducira afekt.« (Freud v Močnik (ur.), 1981:25).
Kako je pa z libidom in v kakem smislu ga Freud uporablja pri dotični tematiki? Nič drugače kot pri vseh ostalih: »Libido je izraz, ki ga uporabljamo v nauku o afektivnosti. /…/ Tako imenujemo /…/ energijo tistih gonov, ki se nanašajo na vse, kar je mogoče združno poimenovati ljubezen.« (prav tam, 26). Po Freudu so namreč vse oblike ljubezni (eros, filija, agape, storge) izraz istih gonskih vzgibov, ki pa na bolj ali manj ekspliciten način zahtevajo združitev z ljubljenim, približanje privlačnemu, sodelovanje s simpatičnim. Libido je torej vez vseh odnosov, potlej je logično, da nastane tudi v množici. A to ni dovolj. Množica deluje na podlagi skupnih virov v smislu skupnih ciljev, skupnih vrednot, skupnih vizij; če tega nima, deluje na podlagi skupnih frustracij in skupnega nelagodja. Kadar je množica višjega ranga, bo vsebovala več vsebin individuumov in manj afektov. Če pa gre za množico, ki jo slabšalno imenujemo horda ali drhal, pa jih bo združeval afekt in skupne frustracije, libido pa se bo čutil toliko bolj primarno. Kot smo videli prej, pa se libidinalna vez ne vzpostavi, če z drugim ne vzpostavimo relacije in smo osredotočeni nase – torej imamo izbiro: lahko ustvarimo libidinalno vez z drugim ALI smo oseba z narcistično motnjo.
»Libido sloni na zadovoljstvih velikih življenjskih gonskih terjatev in si izbira pri tem udeležene osebe za svoje prve objekte. /…/ Če torej pride v množici do omejitev narcističnega samoljubja, ki zunaj množice ne delujejo, je to nevzdržno opozorilo, da je bistvo množične tvorbe v novovrstnih medsebojnih libidinalnih vezeh množičinih članov.« (Freud v Močnik (ur.), 1981:37). Samoljubje je torej izničeno in omogoči sodelovanje v množici, reduciranje njihove individualnosti na sestavni člen celote, regresiranje do nižje razvojne stopnje.
S tem je pravzaprav nastalo mesto za vodjo. Če ta organizem, ki več nima potez zrele, odrasle in samostojne osebe, opazujemo kot imaginarni osebek, postane logično, da bi potreboval vodenje, zaščito, navezanost. Člani so med sabo isti oziroma enako nemočni. Pred oči kaj hitro skoči podoba otroka, ki potrebuje starša, zaščitnika, avtoriteto. Ko se pojavi vodja in se v ljudeh sproži zgoraj opisan odziv, se začne med vodjo in njimi odvijati naslednja razvojna faza, ki predstavlja naslednji pogoj za uspešno fašistično propagando: identifikacija.
Identifikacija je faza v razvoju, ko oseba meri sebe po zgledu in se želi temu čim bolj približati. Kot piše Freud: »…najbolj zgodnji izraz čustvene navezanosti na kako drugo osebo; /…/ deček se prav posebno zanima za svojega očeta, rad bi postal in bil takšen kot on, rad bi v vseh pogledih stopil na njegovo mesto. Povejmo naravnost: oče je njegov ideal.« (prav tam, 38). Osebo, s katero se identificiramo, ponavadi tudi idealiziramo, torej ji pripisujemo lastnosti, lepše od resničnih, tudi neobstoječe sposobnosti, stopnjujemo všečno in spregledamo ali minimaliziramo nevšečno. Naš jaz prevzame lastnosti tega subjekta, kadar stremimo k bližini (torej čutimo potrebo po zadovoljitvi gona). Podobno opazimo pri zaljubljenosti ali zelo ranih prijateljstvih: »Jaz tudi najraje gledam to nanizanko! To je tudi moj najljubši sladoled!« Na ta način se zbližamo z oboževanim, idealiziranim. Kadar to ni mogoče in nas idealizirani subjekt zavrača, gon ni zadovoljen in oseba razvije eno od močnih reakcij. Introjekcija izgubljenega ideala v jaz, nadaljnja identifikacija, iskanje nadomestnega ideala ali zrelo soočanje z zavrnitvijo,za katero in njene variante na tem mestu trenutno ni prostora.
Primer izgube ideala je tudi okrutno samoponiževanje jaza, pravi Freud: »Analize so pokazale, da to ocenjevanje in ti očitki veljajo pravzaprav objektu in pomenijo maščevanje jaza nad njim.« (prav tam, 42).
Ta dinamika notranjega dialoga je posledica razvoja »idealnega jaza« ali ideala jaza, ki jazu ves čas tiho kaže, da ta nikoli ni uspel zadovoljiti zahtevam iz okolja in zato ni »nikoli dovolj«. Ta diferenciacija pri mnogih ljudeh ni ozaveščena kaj bolje kot pri otroku.
Imamo torej množico, ki potrebuje vodjo (očeta), ki ga že samo glede na očitno stopnjo psihološkega nivoja idealizira. Narcističen oče to potrebuje, saj se želi množica z njim zliti, identificirati, kar pomeni vodljivost, sugestibilnost, praktično hipnotično stanje.
»Primarna množica je torej neko število posameznikov, ki so postavili isto objekt na mesto ideala jaza in se torej v svojem jazu med seboj identificirajo.« (Freud v Močnik (ur.), 1981:48-49).
Množica ga ljubi, a oče (vodja) ne sme v svoji absolutni narcisoidnosti ljubiti nikogar. Z vzpostavljenim odnosom oziroma enostranskim idealiziranjem in identificiranjem se ustavimo ob naslednji pomembni potezi identifikacije: duh skupnosti ali esprit de corps. Ta povezuje člane skupine v solidarno enoto, v kateri čutijo varnost skozi enakost. Ta enakost mora biti res enaka, signifikantne razlike v materialnih dobrinah, ekonomskem položaju in celo v količini optimizma ali sočutja vodijo do razdora:
»…ne zanikuje svojega izvora iz prvotne zavisti. Noben naj se posebej ne izkaže, vsi naj bodo enako in naj imajo enako. Socialna pravičnost hoče pomeniti, da se sami marsičemu odrečemo zato, da se morajo temu odreči tudi drugi, ali – kar je isto – da tega ne morejo zahtevati. /…/ Socialni čut je torej preobrnitev nekoč sovražnega občutja v pozitivno naglašeno povezanost identifikacijske narave.« (prav tam, 53).
Cilj propagande je, da so v množici vsi enaki in da vsi želijo isto kot vodja. Postanejo njegova čreda. To, da so vsi v istem čolnu, je prisilni egalitarizem, ki generira avtosankcijsko vedenje znotraj množice. Če bi kdo štrlel iz povprečja, bi ga njegovi »kolegi, bratje« kaj hitro prirezali. In kaj se zgodi, če te prirežejo? Če ti odvzamejo status, vir dohodka, varnost? Kako preživiš? In predvsem – kaj si pripravljen pogoltniti, ko je na tehtnici grožnja, da bodo tebi in tvojim ljubim s tem odvzete bazične življenjske varnosti?
Freud trdi, da je dinamika pravzaprav arhetipska. No, resnici na ljubo ne trdi tega, ker v tej tematiki ni posegal po Jungovih idejah, a predvideva, da je vsebina, ki se odvija v odnosu »vodja – množica« odslikava prastarega boja, Ojdipovega kompleksa. Vodja je praoče horde. Mnogi primordialni miti pripovedujejo o očetomoru (oziroma kastraciji, tudi Kronus je kastriral Uranusa, Kronusa pa Zevs; otroci maorskega boga Ranguinija so na silo ločili očeta in mater), kar priča o Ojdipovem kompleksu in/ali o naravni potrebi, prerasti starše in postati odrasel, samostojen mož.
Kako to spada k razlagi psihologije množic? Poglejmo fenomen krivde: »Ne moremo preko domneve, da občutek krivde pri človeštvu izvira iz Ojdipovega kompleksa in da ga je človeštvo dobilo, ko so se bratje združili v uboju očeta. /…/ Kolikor gre za občutek krivde, potem ko smo in zato ker smo storili prekršek, bi bilo treba ta občutek prej imenovati kes.« (Freud v Močnik (ur.), 1981:81).
Govorimo o moči, ki jo ohrani zunanja avtoriteta, kadar jo ponotranjimo in postane introjekt vesti. Če so sinovi storili očetomor, je introjekt očeta, ki so ga ljubili in hkrati morali eliminirati, notranji sodnik, vedno prisotni oče, avtoriteta in standard, po katerem merijo sebe. Spet citiram:
»Velika premena nastopi šele, ko se avtoriteta z vzpostavitvijo nadjaza ponotranji. S ponotranjenjem se fenomeni vesti dvignejo na novo stopnjo, v osnovi smemo šele tedaj govoriti o vesti in občutku krivde. /…/ Poznamo torej dva izvora občutka krivde, tistega iz tesnobe pred avtoriteto in kasnejšega, iz tesnobe pred nadjazom. Prvi nas prisiljuje, da se odrečemo zadovoljevanju nagonov, drugi pa – ker nadaljnjega obstoja prepovedanih želja nadjazu ne moremo prikrivati – za povrh priganja še h kaznovanju.«(Freud v Močnik (ur.), 1981:75 – 77).
Naraven cikel zahteva, da se staro ukloni novemu. To pomeni, da za starim kraljem pride nov, v krdelu prevzame mesto nov alfa samec. V nanizanki Frasier je psihiater Niles Crane krasno povzel: »V življenju vsakega mladeniča je trenutek največjega veselja in hkrati največje žalosti: trenutek, ko prvič premaga očeta.« Razvojni imperativ je razlog, da se je ista zgodba ponavljala na veke vekov, tako izkušnja pogojuje tudi transgeneracijsko travmo in s tem material za prakrivdo. Prakrivda pa so zelo rodovitna tla, na katerih agitatorjeve besede bujno vzcvetjo. Morda to ne bi veljalo za posameznika, manj verjetno velja tudi za tiste, ki se zavedajo svojih notranjih procesov in so jim naravne premene blizu, a govorimo o množici. Množica pa regresira in v takem stanju ne procesira vzgibov enako zrelo in zavestno.
Tendenca okrivljanja »koristi« propagandi na dva načina: eno je občutek ponižnosti in pohlevnosti pred vodjo, drugo pa je prenos notranje krivde na drugo skupino. . »Ker je kultura poslušna nekemu notranjemu erotičnemu vzgibu, ki ji ukazuje ljudi združevati v tesno povezano množico, lahko cilj doseže le po poti venomer rastoče krepitve občutka krivde.« (prav tam, 82).
Značilnost množice je tudi togost pri sprejemanju drugačnosti. Ko je notranji glas krivde premočen, reši človek konflikt tako, da izvede prenos na drugo osebo in postane rabelj lastnostim, ki jih pri sebi ne tolerira (in jih tudi ne more videti, zato jih dezintegrira, odtuji iz zavedanja), jih pa vidi pri drugih in jim zato močno preganja. Na delu je idealni jaz, ki zahteva od osebe, da se trudi dokazati praočetu, vodji, avtoriteti in da ostane eno s svojimi; ker vodja narcistično preganja drugačne, mu član množice sledi in občuti kratkotrajno potešitev ob eliminaciji (ali vsaj kaznovanju) tistega, kar je slabo, nesprejemljivo, nečisto.
Množica zelo očitno deluje na podlagi cele vrste arhaičnih in latentnih vzgibov, ki so v večini nezavedni. Je tudi: »… impulzivna, spremenljiva in razdražljiva. /…/ Občutek vsemogočnosti jo preveva in za posameznika v množici občutek nemogočega izgine.« (Freud v Močnik (ur.), 1981: 14). Izgine tudi občutek nemoči in ogroženosti, saj je oseba »eden od vseh in vsi so eno«, v odnosu do vodje pa čutijo predanost in slepo privrženost. Nekaj tako močnega in mogočnega kot je arhetip praočeta, ne more biti premagan, še sploh če ga vidijo pred sabo živega in glasnega, ko ponavlja slogane in poveljuje. V tem momentumu zaščitenosti tiči posebej zločesto seme: znižana inhibicija in porast afektov.
»Najbolj nenavaden in hkrati najpomembnejši fenomen tvorbe množice je stopnjevana afektivnost, ki nastopi v slehernem posamezniku (exaltation or intensification of emotion). /…/Lahko rečemo, meni McDougall, da človeški afekti v drugih pogojih komajda kdaj tako zelo narasejo kot v množici. Pri tem udeleženci uživajo v občutku, da se lahko neomejeno prepuste svojim strastem in se zgube v množici; uživajo v občutku, da so ukinjene individualne razmejitve« (Freud v Močnik (ur.), 1981:20-21).
Kaj pa se zgodi, ko oče pade? Panika in razkroj. A v današnji kulturi in nje otrocih žal ni strahu, da se ne bi našel še kdo z narcistično osebnostjo in tendencami vodenja.
Za konec pa vprašanje, zakaj je dotična množična psihologija veljavna le za fašizem, ne pa tudi za večino drugih gibanj, ki potrebujejo podporo množic? Adorno našteva, da so razlogi sledeči: objektivni smotri fašizma vseskozi iracionalni, se proizvajajo vseskozi manipulativno, umetna regresija se izraža neposredno, » /…/ fašizem z ohranjanjem odvisnosti namesto z udejanjanjem potencialne svobode ekspropriira nezavedno s pomočjo družbenega nadzora, namesto da bi se ljudje zavedeli svojega nezavednega.« ( Adorno v Nastran Ule (ur), 2013:53-55).
Zaključim s citatom: »Nemara je skrivnost fašistične propagande v tem, da jemlje ljudi preprosto takšne, kakršni so: pravi, samostojnosti in spontanosti v veliki meri oropani otroci današnje standardizirane množične kulture…« (Adorno v Nastran Ule (ur), 2013:53).
Kljub vsemu racionalnemu in logičnemu še vedno upam, da v resnici nismo takšni. Če smo, pa tudi to ni konec sveta, Moreno bi rekel: »/…/ spontanost je nevidna energija, ki posameznika pelje k novemu odgovoru na stare situacije in k primernemu odgovoru na nove.« (Moreno v Milošević, 2018: 24).
Viri in literatura:
- Adorno, Theodor W. 1999. Avtoritarna osebnost. v: Nastran Ule M. (ur.) Predsodki in diskriminacije: izbrane socialno-psihološke študije. Znanstveno in publicistično središče, LJ.
- Adorno, Theodor W. 2013. Freudovska teorija in struktura fašistične propagande. Problemi, 2013 (let. LI), št.1-2, str. 31-58
- Freud, Sigmund. 1981. Množična psihologija in analiza jaza. V: Močnik R. (ur.) Psihoanaliza in kultura. Ljubljana: DZS.
- Freud, Sigmund. 2001. Nelagodje v kulturi. Gyrus, LJ.
- Lenarčič, Blaž. 2016. Sociološka analiza fašistične propagande na primeru medvojnega časopisa Nova doba – L’era nuova. Acta Histriae (letnik 24), št.4, str.873-890
- Milošević, Vladimir. 2018. Psihodrama. Brežice: Založba Primus.
- https://sl.wikipedia.org/wiki/Fa%C5%A1izem (26.3.2020)
